Zapisi s terena

8 MINUT

25.07.2021


25 °C  |   2 m/s  |   pretežno jasno

Maj sej je prevesil v junij. Narava prekipeva od energije. Rastline se kopajo v svežini, živali dobivajo novo preobleko, medvedi so na vrhuncu paritvene sezone, jeleni se bohotijo z novoraslim rogovjem…skratka čas, ki ga je vredno preživeti v objemu narave.

Drugi dan v šestem mesecu se je začel povsem majsko; muhasto z nevihtami. Ko sem na poti iz službe, opazujem pestro dogajanje nad snežniškim hribovjem. Nevihtni oblaki (kumulonimbus) v zgodnjih popoldanskih urah mi dajejo upanje, da se bo do večera spadalo, posledično pa bodo pogoji za izhod živali in fotolov odlični.

Pri nas v dolini je dež ponehal že takoj po 16h, snežniške planote pa so bile še vedno zavite v temno sive oblake. Tam se je nebo še vedno jezilo. 

Ker je bilo doma zelo soparno, se zgodaj in poln optimizma odpravim proti 1000 n.m.v.

Lovim zadnji rep nevihte, ki se je pomikal čez Snežnik. Z asvalta se kadi para, iz zelenih bukev padajo kapljice, nevihta pa počasi zgublja na moči. 

 

Ko vstopam globje v gozdove, med vožnjo, za ovinkom opazim nekaj kosmatega. Za cestno ograjo se je skrival medved, ki je tik preden sem ga zmotil, hotel prečkati cesto. Za takšne situacije imam scenarij že pripravljen. Upočasnim vožnjo in se namenoma odpeljem mimo njega-kot bi ga ignoriral.

Pri fotolovu je velikokrat lažje, če so postaviš v vlogo živali oz. pomisliš kaj bi ti naredil v takem primeru. Če si namenjen na morje in je na prvem mejnem prehodu gneča, počakaš, ali pa se obrneš in greš srečo poizkusiti na drugega. Isto je pri živalih. Če so namenjene čez cesto in je tam preveč prometno; počakajo da se sprosti oz. zamenjajo lokacijo prehoda. 

Če v gozdu opaziš žival, ki je namenjena čez cesto in se ustaviš, s tem sprožiš spremembo v njihovem vsakodnevnem sistemu. Živali so vajene avtomobilov, ki se dnevno peljejo mimo njih. Ker večinoma ostanejo neopažene, jim to ne predstavlja pretiranih skrbi, čim pa je zaznana sprememba, sledi alarm oz. preplah. Verjemite, zelo bi bili presenečeni, če bi vedeli kolikokrat vas divjad gleda, ko se nevede peljete mimo. Prav zato veliko mojih fotografij nastane ob gozdnih cestah.

 

Čez nekaj 10 metrov, za ostrim ovinkom, pristavim. U daljavi sem slišal, da se približuje še eno vozilo. Spet priložnost za prilagoditev taktike. Ko se mi je avto približal, sem hitro zapustil vozilo in hrup mimojedočega izkoristil za kritje. V teh parih sekundah šundra sem se že namestil ob rob cestišča, pripravljen na dogajanje…

 

19:17:46

Ko se umiri pristavim dlani za ušesa (ojačanje sluha) in poslušam. Dobrih 20m naprej, pod cesto zaslišim pok vejice. Super, si mislim, nekaj se dogaja. In res. Pod zaščitno ograjo se pokaže kosmatinec. 

 

19:17:51

Nerodno, po medvedje, se skobaca spodaj in stopi na asvalt. Rafal na aparatu zapoje, medo pogleda proti meni in bojazljivo v nekaj korakih pride na drugo stran.

 

19:18:00

Bil sem nepremičen, pa vendar. Zvok zaklopa mu ne da miru. Sluti nenavadno dogajanje v moji smeri, vendar ne razloči za kaj točno gre. Radovednost ga ne izpusti in korak po korak nadaljuje  proti meni.

 

19:18:09

Prišel mi je na slabih 10m in me prepoznal. Simpatično je naslonil glavo v levo in me opazoval, kot kakšen kuža. Po nekaj sekundah se je mirno obrnil in nadaljeval svojo pot.

 

19:18:27

 

Bili so krasni pogoji, lepa svetloba, mokro okolje, lepi kontrasti. Slutil sem, da bi lahko nastale dobre fotografije…komaj čakal da zaidem v galerijo fotoaparata. Z nasmeškom pregledujem rezultate. Nastalo je veliko dobrih fotografij s tem pa sladke skrbi fotografa. V nekaj minutah sem dobil vsaj 3 vrhunske fotografije…včasih za kaj takega potrebuješ mesece.

Sledi dilema…

 Do sončnega zahoda je skoraj še dve uri. Naj grem domov ali naprej na lokacijo kamor sem bil namenjen. Čeprav sem, v šali rečeno, že izpolnil “normo” so razmere preoptimalne, da jih nebi izkoristil. Odločim se, da nadaljujem.

 Vožnja na drugo lokacijo…

Ko pripeljem do lokacije kamor sem bil namenjen na začetku, se natovorim in odpravim v gozd. “Nekaj ne štima” si mislim. Preveč sem vznemirjen in navdušen od dogodka, ki je za mano. Takšen ne morem naprej. Vsedem se in za par minut zamižim, zadiham, da se umirim. Če sem na območju medveda raztrešen, se ne počutim “komot”. Ko je koncentracija nazaj, natovorim opremo in se odpravim naprej.

Do sončnega zahoda imam še dovolj časa. Ravno prav, da korak po korak pridem do želenega cilja, se raztovorim in umirim. 

Po močnem nalivu so tla namočena, visoka trava pa je še vedno polna kapljic. Moker sem do kolen. Počasi se približujem mestu kamor sem namenjen. Na to lokacijo rad hodim po koncu neviht, saj je zelo lepo viden horizont. Če se poklopi in zahajajoče sonce pobarva spraznjene oblake, so barve, ki pri tem nastanejo, pravljične.

Ko pridem na lokacijo se najprej ustavim in razgledam. Zadnji teden redno zahajam sem, zato po dosedanjih izkušnjah tu pričakujem predvsem jelenjad. Odločim se, da se namestim med skale, ki so odete v nizko grmovje. Tudi če se bom moral premakniti korak v levo ali desno, se bo moja maskirna obleka lepo zlila z tridimenzionalno obliko kamenja. Če se ustaviš na ravni travnati površini je običajno kritje slabše, saj je pogled nate bolj ploskoven oziroma dvodimenzionalen. »Vgnezdim« se in opazujem okolico. Mirno je. Če je pred nekaj minutami veter še občasno opozoril nase, se je zdaj povsem umirilo.

Poslušam…Pok vejice nekaj deset metrov nad mano. »Evo« si mislim. Jelenjad prihaja iz gozda. Počasi se dvignem iz počepa in tik nad mano, za robom pobočja, vidim vrh krone jelenovega rogovja. Po položaju rogov ocenim, da me niso začutili. Na videz deluje, kot da naprej pasejo travo in se mi vedno bolj približujejo. Če jelen pride iz gozda in te po prvem »skeniranju« okolice ne opazi, je to odlična novica.

Vedno ko se znajdem na potencialni lokaciji v dobrih razmerah, si zamislim nek popoln kader in si rečem: »Kaj bi bilo, če bi bilo«. Škljocnem »prazen« kader, pregledam nastavitve in si vizualiziram na katero mesto bi najlepše »sedla« žival.

Pogledam testno fotografijo. Že sedaj so pogoji odlični, kaj bo šele čez 10-15 minut, ko se bo sonce spustilo še nižje. V mislih pošiljam živali točno na tisto mesto. Ne si utopično misliti, da to vedno deluje…včasih pa se poklopi, ampak redko.

Še vedno čakam v zavetju skal in grmovja. Kar naenkrat pa nad mano nekaj zapiha. Takoj pomislim na medveda (če ta zvok primerjam z stvarjo v vsakdanjem življenu, bi lahko potegnil vzporednico z eno mini parno lokomotivo). Opa! Takoj se obrnem in na robu hribčka opazim črno kosmato gmoto…samo hrbet. Aha 100% medved.  Hitro zgrabim aparat, izostrim in škljocnem.

20:26:13

Ta čas je že izginil za skalami in stekel naravnost proti jelenjadi, ki jo še vedno čakam.

Kar naenkrat pa se pred mano odvije prizor, ki mu nisem bil priča še nikoli. Izza drevesnega sestoja panično teče majhen medved…za njim pa še eden…in še eden! »Kaj je zdaj to!?« si mislim. »Kaj gledam?« Med tem ko mi skozi misli curlja reka zmede, eden izmed njih spremeni smer in teče direktno proti meni.

 

20:26:31

Vstavi se 10 metrov od mene in raztrešeno obrača glavo okoli in okoli. Ozre se vame, vendar ne z tistim pogledom«Wou! Človek!?« Ampak bolj z strahom, če je nečemu zbežal.

20:26:36

Še nekajkrat se ozre proti gozdu, potem pa steče nazaj odkoder je prišel.

20:27:07

20:27:10

Vse skupaj mi je izgledalo zelo čudno. V takih momentih ti skozi glavo v sekundi steče ogromno misli. Takoj sem se spomnil, da smo v času paritvenega obdobja kosmatincev. Značilno je, da stari, močni medvedi preganjajo mlajše medvede, včasih kakšnega mladiča celo ubijejo. S tem ko ga pokončajo, medvedko »rešijo« skrbi, ta pa se začne spet gonit, kar je priložnost da se močan gen širi naprej.

20:29:21

Ok, ni časa za razmišljanje, ker iz smeri kamor je stekel že prihaja jelenjad, ki sem jo čakal do zdaj.

Zahajajoče sonce je ravno začelo delovati, saj so barve na obzorju prekrasne. Na oblakih se prelivajo odtenki modre, vijola, oranžne, rumene…skratka čudovito. In ravno na točki kjer je bilo barvno najbol intenzivno sta se v počasnem previdnem teku sprehodila dva postavna jelena.

20:29:24

Prekrasna sta bila, veliko kosmato rogovje, lepa dlaka, pokončna drža…Lahko si predstavljate, da se rafal na aparatu ni ustavil. Res je, da sem pred dogajanjem naredil testno fotko in pripravil primerne nastavitve, a vseeno sem z malce strahu pritisnil na gumb za pregled fotografij. Skrbelo me je za focus na fotografijah. Pred mano so bile veje-skale, za njima drevo, spredaj tla temna, ozadje svetlo, protagonista v gibanju…pravi pogoji, da fokus točka pobegne z mesta kjer bi morala biti(jelen).

Ko sem material pregledal, mi je odleglo. V tistih nekaj sekundah mi je uspelo ujeti nekaj odličnih prizorov. Med tem sta na prizorišče prišla še dva mlajša jelena.

Bilo je zelo intenzivno, saj je bilo v tisti minuti toliko dogajanja, da nisem vedel kaj bi slikal. Razširim pogled na 200mm, naredim nekaj širokih kadrov…že se pokaže priložnost za ožjega( stisnem nazaj na 500mm). Fotko na fotko…aparatu se je že mešalo.

20:29:56

Mladeniča, ki sta pravkar prišla na prizorišče sta delovala zmedeno, starejša dva pa skoncentrirana. Nadzorovala sta situacijo in se za nekaj trenutkov ločila od njiju. 

20:30:18

Eden je spremljal dogajanje v dolini, drugi pa na višje na pobočju. Postavila sta se direktno na linijo horizonta. Takoj mi je na misel prišla »silhuetna« fotografija. Hitro spremenim nastavitve(podosvetlitev) in rafal že poje. Na eni se je krasno poklopilo. Zamrznil sem trenutek, ko je bilo med njunima rogovjema le za dva prsta »lufta«, eden drugega pa se prekrivata, kot da imata skupen trup. Zato sem to fotografijo naslovil kar »hybrid«.

Ko že misliš, da se nor dan zaključuje in boš z jeleni počakal, da sonce dokončno zaide, pa nov zaplet v tem trilerju.

Kar naenkrat vsi štirje jeleni obrnejo glave proti gozdu. Tišina. Koncentracija. Vsi imamo napeta ušesa. Potem pa trenutek, ko že misliš, da te ima nekdo za norca. Eden, dva, tri medvedi zopet tekajo… Mimo jelenov direktno proti meni. Še jeleni so obstali in bledo gledali: »Kaj se dogaja?« .

Saj ne morem verjeti. Tri medvedi, raztrešeni kot kakšne mlade kokoši tekajo vsak po svoje. Eden skrene s smeri, dva pa naravnost proti meni. Nista vedela, da sem še vedno tam, v kritju skale in grmovja. Drugi se malo pristavi, tretji pa naravnost vame.

20:30:24

Nisem vedel kaj naj naredim. Naj opozorim nase ali ne? Ok. Bom. Ne, ne bom. Prepozno. Je že tukaj. Teče 5 m od mene. Naj slikam? Ne. Ja. Preblizu je in ga ne spravim niti v vidno polje objektiva. Skozi iskalo vidim samo dlako.

20:30:52

20:30:57

20:30:59

20:31:14

Ko se oddalji na cca 15 metrov, se ustavi in gleda kje je njegov drugi kolega. Mene še vedno ne vidi. Ok. Sedaj me je opazil. Malo ovoha, pogleda in v malo bolj umirjenem teku nadaljuje naprej.

Če povzamem. Medved 1___jaz___medved 2. Za nekaj sekund sem bil v sendviču. Hvalabogu sta bila majhna. Me je strah? Nevem. Sploh nevem kaj čutim. Adrenalin? Vznemirjenje? Začudenje? Raje bom rekel, da mi ni jasno kaj se dogaja.

Medtem je izginil tudi medved št.2. Ne me vprašati kam. Ko sem fotografiral št.1, mi je ušel izpod nadzora.

Zanimivost v tej situaciji pa je sledeča. Ne vedno, ampak običajno pri bližnjih srečanjih z manjšimi medvedi v njihovih očeh vidiš nek drobec panike ali strahu, ki ga imajo do človeka. V tem primeru pa temu ni bilo tako. Imel sem občutek, da se sploh ne zmenijo zame, kot da je trenutno nekaj bolj vredno pozornosti…skratka interesantno.

 

Ok. Kosmatincev ni več. Jelenjad pa še vedno tam…na trnih. Opazuje. Med vsem tem cirkusom so jeleni opazili tudi mene. Po njihovi govorici telesa še vedno nekaj ni »štimalo«. Njihovi pogledi so izmenično menjavali fokus z mene, na gozd. Jaz…gozd…jaz…gozd. Njihove glave so se obračale, kot bi spremljale let teniške žogice med izmenjavo udarcev.

Kar naeenkrat pa nisem bil več pomemben. Vsi štirje jeleni se v trenutku spravijo v beg. Ampak ne v gozd. Ne. Kot bi se držali načrta predhodnikov. Mimo mene, mimo roba drevesnih sestojev in že jih ni bilo več.

20:31:31

Sledi tišina. Čakam. A je to to? Spodobilo bi se, da se današnji nor dan počasi zaključi, si mislim. Gledam razpoložljivost spominske kartice na fotoaparatu…imam občutek, da je počasi tudi njej dovolj.

Ne mine pol minute, ko se na obzorju nekaj premakne. Slišim močno dihanje. Gledam proti svetlobi. Prvi moment je videti samo nek gib. Kot bi se premaknila ogromna skala.

20:31:51

Nato pa se pokaže…V vsej svoji veličini. Izražal je samozavest, trdnost, ponos…Če sem se prej spraševal, zakaj v očeh mladih medvedov vidim preplašen pogled, se je zdaj situacija skristalizirala. Pred mano je bila največja žival, ki sem jo kadarkoli videl v gozdu.

Iz kritja senc, se je proti meni pomikal ogromen medved. Samec. Vsak njegov prehojen korak, je izkazoval njegovo težo in velikost. Bogata mešanica maščobe, mišic in bujne dlake se je stresla ob slehernem premiku.

Močno je dihal, bil je izmučen. Kako tudi ne. Še nekaj trenutkov pred tem je po strmih pobočjih in gostem gozdu lovil mladce, polne elana in svežine.

20:32:09

Sledil je vonju mladeničev, ki so pred tem bežali mimo mene. Torej, kam se giblje?

Pravilen odgovor. Direktno proti meni. Bil je toliko zatopljen v svoje delo, da me ni opazil. Takšnega orjaka pa ne morem spustiti tako blizu kot prejšnje kosmatince, si mislim. Ok. Moram reagirati.

Najprej počepnem. Še vedno hodi proti meni. Počakam nekaj sekund. Vstanem. Brez spremembe…še vedno drži isto smer. Med temi manevri, ves čas, na mojem fotoaparatu »poje« rafal. Niti zvok zaklopa ga ne zmoti. V zibajočem se gibanju se mi še vedno približuje. OK. Sedaj pa je res zadnji čas, da nekaj ukrenem. Med nama je le še slabih 50 metrov. Ko imam svoj značilen stavek ob srečanjih z medvedom (»Ej, medo.« ) že na koncu jezika, se orjak ustavi. Zamrzne.

20:32:13

Ni se ustrašil. Ok, to je dobro, si mislim.

Opazujeva drug drugega. Gledam ga skozi aparat, vendar ne fotografiram več. Čakam kaj se bo zgodilo. Koncentracija, previdnost in ekstremno spoštovanje. To je vse kaj čutim tisti moment.

Po nekaj sekundah premakne glavo v levo in voha. Še vedno vse mirno. Končno se počasi obrne in po medvedje, počasi, odpravi v dolino. Brez nobene panike. Med hojo navzdol se ni niti enkrat obrnil nazaj proti meni, da bi preveril situacijo, kje se nahajam, kaj počnem. Običajno živali, ki so v strahu to počnejo. Ampak ne. Kot bi mi hotel pokazati, da je tako velik, tako mogočen, da mi že ne bo kazal nobenega strahospoštovanja. Daleč od tega, da mislim, da si ga zaslužim. Se je pa še enkrat več potrdil rek, da je po eni strani, medved zelo podoben ljudem. Vsak medved ima svoj karakter. Odraža ga skozi pogled, mimiko obraza, hojo itd. Včasih kosmatincu na očeh piše da je igriv, brezskrben, nagajiv…Kdaj pa se zgodi, da pride pred tebe tudi tak orjak, ki mu na obrazu piše: »Kaj čš ti jmt? Kaj ti de me boš je***? Tebe se pa res ne bom bal…«

Med tem, ko fotografiram v njegovo zadnjo plat, ki je široka kot zadek kalimerota (če malo pretiravam), se mi na obrazu nariše nasmešek. Razmišljam o materialu ki je nastal. Glede na to, da njegovo gibanje ni bilo hitro, pričakujem, da so rezultati dobri. In res…ko grem hitro skozi galerijo je veselje nepopisno. Krasna svetloba, ambient…da o akterju ne govorimo. Ker v gozdu ne smem zakričati od veselja, samo globoko vdihnem in se zahvalim. Neverjetno kaj sem doživel v dobri uri. Zadnjih 8 minut pa je za v rubriko »lovačke priče«. Še dobro, da imam dokaze 🙂

20:32:29

Ljudje ki spremljajo moje delo, me velikokrat vprašajo, koliko časa moram čakati da dobim kakšno fotografijo. V bistvu me to vpraša skoraj vsak. Moj odgovor je vedno isti. »Odvisno«.

Včasih se zgodi, da čakaš ure, dneve, mesece…Redko pa zadaneš tudi »jackpot«. Res redko. Kdaj dobro fotografijo posnameš kar skozi okno avta ali sobe, kdaj se kaj zgodi tudi na poti v službo…Narava je nepredvidljiva in v stalnem pogonu. Z medvedom se ne morem dogovoriti, da mi pride na idealno lokacijo, v idealnih pogojih, točno to uro in točno ta datum. In prav je tako. Ravno to dela pravi fotolov vznemerljiv in zanimiv. Na tak način se učimo in pridobivamo izkušnje, ki so na tem področju, po mojem mnenju, najbolj pomembne.

 

Kot dokaz, vam spodaj prilagam še fotografije z exif informacijami, kjer so vidni točni meta podatki. Bodite pozorni na čas. Vse se je zgodilo v dobri uri, zadnjih 8 minut pa je za v rubriko: “Saj ni res, pa je”.

Če veliko časa preživiš v naravi, vidiš in doživiš marsikaj. Pa le niso vse »lovačke priče«… 

 

Hvala za pozornost

 

Rok Mikuletič

40 komentarjev

    • Vinko Kukman

      Odlično… 😉

      Odgovori
        • Grozdana Česnik

          Čestitke, odlično napisano in zelo lepe fotografije.

          Odgovori
          • Rok Mikuletič

            Najlepša hvala Grozdana.

    • Mirjam Frankovic Franetic

      Prelep zivalski svet ! V gozdu so zivali doma, mi pa tujci. Lepo, ce se clovek sreca z njimi in pri tem ostane miren. Zivali zacutijo, da jim nisi nevaren. Cestitke za prekrasne fotografije!

      Odgovori
  1. Vinko Iskra

    Rok, tole pa je bila dogodivščina! 👌🙌😊, dokumentirana s čudovitimi fotkami!

    Odgovori
  2. Fok Primc

    Super zgodba in še lepše fotke.

    Odgovori
  3. Helena Pirih Rosa

    Res izjemne fotografije, dodana vrednost objave pa je slikovitost in doživetost tvoje pripovedi: bere se res kot triler, po drugi strani pa v njej podoživljaš mir izkušenega opazovalca in spoštovanje do vsega živega … Bravo, Rok!

    Odgovori
  4. Nikola Krstič

    Čestitke za reportažo! Naredite iz posnetega gradiva dokumentarec. V Bistrci se lahko ta projekt uspešno in izvrstno izpelje. Lep dan!

    Odgovori
  5. uroš fink

    Uuuf noro, tole se pa čist uživiš notr v zgodbo, hudo💪 čestitke za pogum in fotke👌

    Odgovori
  6. Janez Žalig

    Odlično,doživeto z občutkom do narave.Posnetki pa vrhunski.

    Odgovori
  7. Špela Muha

    Rok, iskrene čestitke… Resnično skoraj neverjetna zgodba, a s tvojimi zapisi in fotografijami me vsakič popelješ na prizorišče dogajanja in občutek dobim, da sem tudi jaz tam. Tvoje fotografije so polne naravne energije, ki me vsakič prav lepo objamejo. Čestitke!!!

    Odgovori
  8. Bojan Škerjanc

    superca, tudi nekaj novih spoznanj, občutki pa sploh, no, ne vem, kako bi se počutil, če je medo blizu, pa ne vem kje ?

    Odgovori
    • Rok Mikuletič

      Dokler nisi v situaciji nobeden ne ve, vključno z mano. Hvala Bojan.

      Odgovori
  9. Luka Esenko

    Fenomenalno doživetje! Fotke pa kot vedno krasne…

    Odgovori
  10. Erika

    Krasne fotografije in lepo napisano. Z veseljem sem prebrala. Le tako naprej. Srečno. 🙋👍

    Odgovori
  11. marjan cigoj

    Kaj rečt kot fantastične fotke in zgodba. Ni vsaakomur dano da doživi kaj takega!

    Odgovori
  12. France in Nada Lovšin

    Rok, to pa je bila dogodivščina vprašanje, če se še kdaj ponovi, ti bo pa ostala za vedno v lepem spominu! Res si car, iskrene čestitke za napisano in opremljeno s čudovitimi fotografijami!

    Odgovori
  13. Marjeta V. Poje

    Kapo dol, samo to lahko zapišem.

    Odgovori
  14. Rok Ule

    Zgleda, da te je divjina sprejela.
    Akterji te štekajo. 🙂 Bravo!

    Odgovori
  15. Aleš Krivec

    Noro doživetje. Res neverjetno v kako kratkem času je nastalo toliko epskih fotk. 🙂

    Odgovori
  16. Hubert Golle

    Fantastično, Rok, tvoje lovskih trofeje so neskončno lepše od klasičnih!

    Odgovori

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This