Zapisi s terena
Borba za potomstvo
14 °C | 1 m/s | jasno
Zadnji teden v septembru. Ruk je na vrhuncu.
Takoj ko pridem na lokacijo in stopim iz avta, že slišim oglašanje jelena. Bolše se ne more začeti. Že v štartu te preplavi adrenalin in upanje na uspeh.
Vreme ne more biti bolše, brezveterje, jasno in čisto ozračje. Potiho stopam po suhi travi, ko me na levi preseneti košuta med popoldanskim počitkom. Da dobiš jelenjad, ki leži, to je redkost. Ponavadi te že na par 100m zavoha in zbeži. Ta košuta pa me je mirno gledala, počasi ustala in odkorakala – brez stresa. Rukajočega jelena je pa še vedno slišati, bližje in bližje mi je. Zvok prihaja takoj izza vrha griča.
Ko prispem na vrh, grem na kolena in se počasi priplazim na rob. Čaka me krasen prizor. Lep mogočen jelen je 100% v elementu. Ne zmeni se za nič drugega, razen za košuto, ki jo osvaja. Na pobočju velikem slabega pol kvadratnega kilometra, razkazuje svojo moč. Vztraja v ruku in razkazovanju moči, odganja mlajšega samca, brusi roge ob mlade borovce…vse, samo da naredi vtis na matero teleta.
Kar naenkrat pa se odloči in odpravi naravnost proti meni. V počasnem koraku se mu mogočno rogovje maje levo,desno. Ko mi je že na slabih 50m, se poizkusim premakniti za meter bol v desno, samo da dobim boljši kader. A kaj ko sem s kolenom pritisnil na suho listje. En kratek šum in že je bilo vsega konec. Pošteno sem zaklel, saj sem vedel, da bo vsako sekundo vsega konec. Jelen se je ustavil, usmeril pogled vame in zbežal.
Fenomenalna izkušnja. Trdno verjamem, da bo tukaj tudi naslednji dan. Odločim se poizkusiti.
Človek nebi verjel, če nebi doživel. V slabih 20ih urah se je situacija povsem spremenila. Močno je pihalo in nosilo meglo z dežjem. Na prvi vtis, dan, ki ni obetal. Vseeno se odločim poizkusiti srečo. Spet pridem na isti grič in čakam. Danes seveda ni bilo spokojne tišine, da bi slišal ruk že na začetku.
Po dobre pol ure zmrzovanja, v daljavi zagledam premik. Skozi daljnogled preverin in opazim rukajočega jelena z številčno družbo. Jelen je stal in nadzoroval trop košut, katere so ležale v jesensko obarvani travi. Imel sem slab veter (v hrbet), vendar vseno se odločim, da poizkusim priti bližje. Na tih korak nisem rabil paziti, saj je šum vetra zakril vsa hrup, ki sem ga proizvedel. Skrbel pa me je veter. V topu je bilo vsaj 10 komadov jelenjadi, preveč bi bil optimističen če bi upal, da me nebo niti en nos zavohal. In res…Ko sem prišel na dobrih 300m distance že prvi alarm. Košuta vodnica napne dvigne glavo in pogled nameri proti meni. Kmalu za tem vstane še druga, tretja in tako naprej. Kar naenkrat je na nogah 15 komadov jelenjadi z lepim starim jelenom načelu. V počasnem teku so se odpravili proti gozdu.
Nič, sem si mislil, za denes je to to. Počasi se odpravim nazaj.
Na poti domov, se vreme spreminja iz minute v minuto. Hodil sem proti vetru, ta paje začel nositi gosto meglo z dežjom. Tako na fino je pršelo, da sem komaj zavaroval lečo objektiva. Ko sem si že rekel, na…to je to za danes, pa spet zaslišim glas potomstva. Nad mano je rukal tisti jelen od včeraj. Imel sem dober veter, tako da me ni začutil. Bil je v počasnem teku. Vedno bolj se mi je oddaljeval, zato bolše fotke od te, nisem dobil.
Pa drugič, si mislim. Že tako sem danes veliko doživel, še posebej v tako »umazanem« vremenu.
0 Comments