-3 °C  |   3 m/s  |   pretežno oblačno

Zimski dnevi. Časi, ko se jelenjad drži v tropih in dnevno migrira na relaciji Snežniški gozdovi – nižje ležeče doline. Več ali manj hodijo po istih poteh, zato jih z malo sreče in dobro taktiko lahko dobiš tudi od blizu. Te dni sem večinoma hodil na iste lokacije in tako dodobra preučil njihove »stečine«. Če imaš srečo z vremenom in opraviš več zaporednih izhodov na iste lokacije, sčasoma videvaš ene in iste živali.

Letošnja zima, ki si tega naziva ne zasluži, redko razpolaga s temperaturami pod lediščem. Veliko je vlage in padavin v obliki dežja. Ko je konec decembra prišlo nekaj dni z nižjimi temperaturami, jih seveda nisem zamudil.

Ker je sončni vzhod šele po 7.30 uri, si budilko nastavim za 6. uro. To je neke vrste luksuz, če pomislim, da moram biti poleti za fotolov buden že ob štirih. Vse te dni na lokacijo pridem še v mraku, zato imam dovolj časa, da se opremim in pretuhtam opcije, ki mi jih ponujajo vremenske razmere. Skoraj vsak izhod prilagodim vetru. Danes je pretežno oblačno, torej  sončni vzhod ne bo tako »agresiven«. Posledično bom imel na razpolago več mehke svetlobe in daljši čas optimalnega fotolova. Tudi jelenjad se v takšnih razmerah dlje časa zadržuje na odprtem. 

Ko po polurni hoji pridem iz gozda na plano, je vse mirno. Skozi daljnogled v daljavi opazim nekaj jelenjadi, vendar so predaleč, da bi jim posvečal pozornost. Nadaljujem pot po pobočju in kmalu pridem do naslednjega »hot spota«. Ker je tukaj skoraj vedno kaj zanimivega, upočasnim korak in se previdno priplazim do skal, za katerimi se odpre planota.

Takoj ko pogled zaobide rob skal, v dolini opazim lepega jelena, ki nepremično gleda v bližnji sestoj borovcev.

Čez nekaj trenutkov od tam začnejo cepetati še ostali. Eden za drugim, v ravni vrsti, kot da vlečejo božičkov voz. Videti je bilo, da se jim svita, da nekje sem, vendar jim ni bilo dosti mar. Med nami je bilo dobrih 200m, moj fokus pa samo na njih.

Kar naenkrat se med mano in tropom pojavijo še tri. Ti so bili dosti bliže in v boljšem položaju za fotografiranje. Izmenično sem slikal tiste v daljavi in te pred mano.  Ležal sem v travi in previdno pritiskal na sprožilec. Nobenega glasnega rafala, le klik po klik … da bi le ostal neopazen.

Kmalu so jeleni tik pod mano izginili za grebenom. Ker vem, kje se le-ta konča, se počasi priplazim do roba. Dvignem glavo in vidim samo roge. Le par korakov mi manjka, si rečem. Še malo imitacije kačjega plazenja, da pridem do idealne pozicije. Pripravim aparat in se dvignem. Vsi jeleleni takoj usmerijo pogled vame. Časa za fotografiranje je v takšnih primerih zelo malo. Hitro izberem jelena, ki stoji v najbolj optimalnem kadru in … rafal. 

Več deset fotografij v nekaj sekundah in konec. Stekli so v gozd, jaz pa sem se, poln lepih vtisov, odpravil nazaj proti avtu.

Naslednji dan podobno, malo več oblačnosti in na trenutke dež v obliki pršenja. Ponovno si izberem isto traso. Ko je nekaj kilometrov hoje že za mano, pridem do skalnatega pobočja. Ozrem se na desno in natančno pregledam lokacijo. Za skalami opazim sumljivo obliko. Ko pogledam bolje, prepoznam rog jelena ki se kaže izza skale. Po smeri oblike rogovja predvidim da je obrnjen proti meni. Voha in čuti me, vidi pa ne. Vedel sem, da bo prej ali slej vstal. In res … Odloči se, da je skrivalnic konec in ponosno zakoraka. Nameni mi nekaj sekund in takoj za tem odvihra v zavetje gozda. Tla so bila namočena, tako da je bil njegov tek neslišen in ni prestrašil  ostalih prebivalcev gozda.

Optimistično nadaljujem pot. Že čez slabo minuto v daljavi opazim tri mlade jelene in košuto. Brezskrbno pasejo in počasi hodijo proti robu gozda.

Ker sem tukaj pogosto, sem vedel, da bodo na določeni točki zavili naravnost proti meni. Priplazim se do kritja nizkega grmovja in čakam. Skozi veje lovim fokus in diskretno zajemam fotografije.

Ko je skupina prišla že na slabih 15 metrov me nekdo opazi. Košuta – kdo pa drugi. Okameni in strmi proti meni. Najprej samo ona, ostali trije luftarji pa takoj za njo. Zakaj luftarji? Ker velikokrat dobim občutek, da mladi jeleni niso ravno previdni. Manjka jim modrosti, ki jo pridobijo z leti, kar je logično.

Po nekaj sekundah me prepoznajo in stečejo mimo mene, se vmes ustavijo, mi zopet namenijo trenutek, nato pa šprint v gozd.

Tokrat odhod ni minil v tišini. Zdelo se je, kot da so stopili na čisto vsako suho vejo, ki je obstajala v gozdu. Slišati je bilo, kot bi skozi bukov gozd spustil 15 kombanjev. Takoj sem vedel, da bo to to za danes. Nič hudega, že to, kar je bilo, je super.

Bodite lepo,

Rok.