9 °C  |   10 m/s  |   jasno  

April se je prelomil v drugo polovico, v dolini že počasi zeleni, hribovit svet pa je še vedno odet v rjavo-sive odtenke. Na odprtih snežniških planotah vztraja prilično močan jugo, zato se odločim za obisk gozda, kjer je zaveterje in mir.

Kmalu prispem na mesto kjer sem v tem mesecu dvakrat videl lisico, ki »pešači« po gozdni poti. Vožnjo upočasnim in skoncentrirano opazujem okolico. Po dobrih 100m vzpona na koncu ravnine opazim staro znanko. Spet ista lisička. Brezskrbno, v lahkotnem teku mašira po makadamski cesti.

Ugasnem avto, odprem vrata in se uležem na pot. Lisica se ustavi, pregleda okolico, nato pa pogumno naprej proti meni, povsem brez strahu. Gledam jo skozi iskalo in pritiskam na sprožilec, ona pa vedno bližje in bližje. Ko pride na dobrih 10m od avta, se ustavi, zavije s makadamske ceste, obide avto in spet mašira naprej. Kot da ni nič. »Flegma« .

Ker sem takšno izkušnjo z njo že imel in vem da bo pot nadeljevala naprej, se odločim da ponovim postopek. Hitro skočim v avto, ga obrnem in grem za njo. Ko se ji približam, se mi umakne s ceste, jaz pa jo ignoriram in vozim naprej. Kmalu si pred njo naberem 400m prednosti in spet ponovim vajo. Tokrat avto skrijem, jaz pa se ponovno uležem na sredino ceste in čakam. Ni me pustila na cedilu. V tem srečanju mi pride še bližje, na slabih 5m se ustavi in začne s poziranjem. Igra senc in sončnih žarkov po njej izrišejo krasne barve, majhna razdalja med nama, pa dajo fotki super ostrino, tako da bi lahko na njej preštel vsako dlako.

Ko se je naveličala, je spet uprizorila obhod avtomobila in brezkrbno odkorakala naprej, normalno : )

Hvala in se vidiva naslednjič.

Na poti domov pa še ptič carar.