19 °C  |   1 m/s  |   jasno

Dnevi, ko je greh biti doma. Cel dan sončno in soparno, par ur pred večerom nevihta,
ponovna razjasnitev in super pogoji za fotolov.

Na teren se odpravim že takoj po 17. uri, debele tri ure pred zahodom. Z drevesnih krošenj
še vedno padajo kaplje, ozračje pa je soparno in »težko« . Po slabi uri hoje v navkreber z
nahrbtnikom in foto opremo, je moja majca že povsem premočena. Ko prispem na vrh, se
najprej preoblečem, najdem primerno sedišče in se razkomotim. Že po dobre pol ure tišine
in miru začnejo živali ena za drugo prihajati iz gozda. Jeleni, košute, »bambiji«, srnjaki, srne
… vsi ki imajo radi sveže namočeno pašo.

Sonce je bilo vedno nižje in barve vedno lepše, ozračje pa čisto kot solza. Ker je bila večina živali kar precej oddaljenih, sem jih raje posnel.
Prvič v zadnjih letih sem imel priložnost videti košuto z letošnjem mladičem. Mali »bambi«
je igrivo poskakoval po strmem pobočju, mati pa živčno in previdno oprezala za nevarnostjo.

Ko se je mrak že pošteno spustil, se odpravim nazaj v dolino. Kar na enkrat pa mi za hrbtom
nekaj zalaja. Bil je srnjak. Tik za skalo. Ker sem izza strmine videl samo rožičke, sem upal, da
bo radovednež prišel preverit, kdo sem. In res … najprej je pokukala samo glava, nato pa se
je prišel pokazat v celoti. Namenil mi je par sekund, nato pa odskakljal nazaj v gozd.

Lep jelen, katerega sem prej snemal, je še vedno vztrajal na vrhu griča. Deloval je samozavestno. Ni se me bal. Nepremično je stal in strmel vame. Ker ga nisem hotel vznemirajti, sem na hitro naredil par fotografij in izginil v gozd. Zanimivo je, da je fotografija zajeta že krepko po sončnem zahodu (20:51h). Ker sem se zavedal da bo problem visok iso, sem se vlegel na hrbet, aparat naslonil na kolena in testiral ostrino na najnižji hitrosti zaklopa. No … uspelo je.

EXIF podatki: ISO 1600, 500mm, f5.6, 1/80sec

Naslednji dan podobna zgodba. Spet popoldanska nevihta in super pogoji, le da tokrat na
drugi lokaciji. Ko hodim proti potencialnemu mestu opazovanja, me že po petih minutah
hoje preseneti košuta. Ker sem bil nad njo in imel dobro kritje vetra, me ni opazila. Tako sem
jo v miru opazoval dobrih pet minut. 

A veter se je hitro obrnil … v trenutku me je dobila na
nos. Če malo pretiravam, se je med bežanjem v gozd skoraj spotaknila ob srnjaka. Nič mu ni
bilo jasno.

Mokra trava in sončni žarki so ustvarjali krasno kuliso. Ko sem se ustalil na majhni skali in
začel okolico prečesavati z daljnogledom, kar naenkrat opazim neko čudno obliko. Bila je
temne barve. Takoj pomislim na dve stvari, medved ali divji prašič. Ko pogledam bolje,
vidim, da ni ne eno ne drugo. Na skali sedi sam vladar snežniškega zračnega sistema –
planinski orel. Vendar to še ni bilo vse. Da je prizor postal duhovit, je pripomogla vztrajna
lisica.

Če berete gradivo o planinskem orlu, boste kmalu prišli do odstavka, kjer naštevajo njegov
plen. Med njimi je tudi lisica. Ja … prav vidite. Orel in lisica sta se borila za plen, ki je bil pod
njima. Žal na fotografiji ni razvidno za katero žival gre. Razdalja je bila namreč prevelika.
Borba je trajala dobri dve minuti. Orel je plen branil ponosno in pokončno, lisica pa ga je
nagajivo in vztrajno nervirala. Sprovocirala ga je do te mere, da je odnehal. Odletel je na
oddaljeno skalo in čakal, če bo mu bo lisica kaj pustila. Kdo jo je na koncu odnesel bolje,
nisem izvedel, sej me je prehitela noč.

Za konec pa še spokojen prizor lepih barv sončnega zahoda in umirjene košute.