19 °C  |   4 m/s  |   pretežno oblačno

Ko se bliža poletje in se v naravi prebujajo tudi mali glodavci, je vedno pestro – tako v zraku kot na tleh. Na eni strani prežeči plenilci, na drugi strani nič hudega sluteč plen. Vsaj v tem primeru. V mislih imam sovo na fotografiji.

Sova z imenom kozača (Strix uralensis), a vendar temnejši, bolj redek primerek. Pravijo ji tudi čokoladna sova. Moram priznati, da sovo vidim zelo redko. Res pa je, da so moje oči večino časa na preži za živežem na tleh. Težko je opazovati dogajanje pod sabo, hkrati pa z vidom prečesati še vsako drevesno krošnjo. Dejstvo je tudi, da so sove posebna bitja. Velikokrat se potuhnejo in tudi če jim prideš zelo blizu, se lahko zgodi, da se ne preplašijo, saj preprosto zaupajo svoji kamuflažni barvi. Če pa že odletijo, so med letom neslišne. Njihovo puhasto perje je odličen difuzor zvoka, tako da neslišno švigajo med krošnjami dreves. Če govorimo na primer o ujedah kot so kanje in orli, se njihovo perje praktično sliši, ko s krili zarežejo skozi zrak. Dostikrat nas s svojim nepričakovanim preletom tudi prestrašijo. Tišina, tišina, tišina, nato pakat naenkrat wuuuuuffff. In … orel nad tabo. Včasih ga najprej slišiš, šele nato vidiš. Sova pa je za razliko od ostalih ujed bolj specializirana za lov med krošnjami, kjer se zvok med debli bolj odbija in je s tem posledično ptica tudi bolj glasna. Zato so te ptice razred zase. Lahko bi jim rekli kar duhovi.

To je bil pa tudi »zajčji dan«.

Na poti domov sem jih videl osem. V paru, posamezno in v treh. Večinoma kar ob cesti. Tudi vse fotografije so nastale skozi stransko šipo avtomobila. Tale mali zajček mi je prečkal pot in se ustavil tik ob bankini. Na slaba 2m razdalje. Skoraj preblizu za moj objektiv. Tako blizu, da se vidi vsakega večjega klopa na njegovem kožuščku.