26 °C  |   0 m/s  |   jasno

Zakaj takšen naslov?

Prvi dan meseca junija. Jasno vreme brez sapice. Na Snežniške planote se odpravim že zelo zgodaj, kmalu po 16h. Ker je zunaj še premočno sonce, se odpravim globlje v gozd, kjer je svetloba bolj prijazna.

Na tem območju sem lani videl mlade lisice. Slutil sem, da bi lahko bil tu v okolici lisičji brlog. Kolikor se da potiho stopam skozi strma pobočja bukovega gozda. Zelo težak teren, na nekaterih odsekih praktično neprehoden. Zaradi tega dejstva se mi še povečuje vera, da bi brlog res lahko bil kje tu. Po polurnem prebijanju čez skale, luknje, strmine, sem že pošteno utrujen in preznojen, saj je bilo ob tej uri v gozdu dokaj soparno. Ko se vzpenjam že proti vrhu strmine, razmišljam, da očitno tu ne bo nič. Usedem se na skalo, da zadiham. Ogledujem si okolico in pod mano opazim skalni previs. Nekje v meni še vedno tli občutek, da nekaj je na tem ozemlju. Ko si odpočijem, se odločim, da se opravim nazaj dol in pregledam območje skalnega previsa. Najprej je bilo videti, da se fizično sploh ne da priti zraven, ampak, nekako sem se stlačil. Previdno stopam po suhem listju in se oprimem mogočnih bukev, da mi ne zdrsne, nato pa prvi ŠOK. Kar naenkrat se mi na levi odpre ogromen medvedji brlog, velika jama; brez problema bi noter stisnil 10 ljudi. Prva misel, ki mi je šinila skozi glavo je bila, kateri mesec je??! … Aha, ok, junij je. Medvedov ni več v brlogih Brlog je prazen, tam pa tudi še vedno veliko muh. Čudno, si mislim. Naredim še par korakov naprej in … presenečenje. Pod skalno steno vidim zaležano in steptano zemljo. Hmmm … vznemirjenje se stopnjuje.

Pogledam desno in pod steno opazim odprtino. Tudi muh je vedno več. Mislim si, ok, tu je sigurno neka mrhovina, mogoče brlog. Kar naenkrat pa krasen prizor. V luknji se nekaj premakne! Opa! Utrip srca naraste. Nekaj trenutkov nič, nato pa spet premik. Tokrat je razvidno, da je nekaj dlakavega. Stal sem par metrov stran. Nisem hotel siliti bliže in motiti. Potem pa spet premik, tokrat končno potrditev. Na odprtino me je prišel pogledat mladič, čisto majhna kosmata glavica. Razločil sem oči, ušesa, smrček, za kaj več pa je bil preveč v temnem zavetju jame. Yes, si mislim, pa sem jih našel. Nič nisem fotografiral, takoj sem se oddaljil od brloga. Mislim si, ok, važno, da sem jih lociral. Se bom že vrnil čez kakšen teden, ko zrastejo in zapustijo brlog. Poln lepih vtisov se odpravim na vrh hriba, kjer se usedem in začnem čakati. Svetloba se je ta čas že približala idealni.

Čez kakih 5min pa za mano nekaj zašumi. Vstanem in se približam lokaciji šuma. Slišim tek po listju. Mislil sem si, da je najbrž kakšna srnica. NE! Kar naenkrat 15m pod mano priteče volk! Adrenalin, vznemirjenje, veselje in še kaj. Vse v trenutku. Volk se ustavi in me gleda, jaz takoj aparat na oko, izostrim, pritisnem in nič. Nič se ne zgodi! Aparat ne zajame slike. Panika! Pogledam na zaslon, tam pa piše card error (napaka na spominski kartici). Neee! Pa ne zdaj!? Hitro kartico nazaj ven in noter. A v teh petih sekundah volk zbeži. Ni ga več. Še ga slišim, ko se v teku oddaljuje, za moment ga še vidim med krošnjami bukev pod mano. Nato moment, ko se zaveš, kaj se je zgodilo. Da volka vidiš, je primerljivo s kakšnim zadetkom na loteriji, da ga imaš na 15m izostrenega v objektivu samo za pritisniti … in da ti ravno takrat zatrokira fotoaparat??!! Brez besed. Malo je manjkalo, pa bi aparat z objektivom vred vrgel v skale. Zares malo! Še zdaj, ko to pišem, sem živčen 🙂 Ta moment kaosa je trajal kakih 20 sekund, nato pa pomislim, da ga mogoče še dobim, če grem za njim. V šprintu sem se zatekel navzdol proti avtu in se odpeljal v smeri za njim. Vse šipe dol in maksimalna koncentracija … vendar ga ni več. Obrnem avto, se ustavim in zavem, kaj se mi je pravkar zgodilo. Sledilo je obdobje preklinjanja brez prestanka. Že ves obupan sem bil pred tem, da se odpravim domov. Pa vendar, svetloba je bila še v redu. Nič, si rečem, grem malo preklinjat nazaj na vrh hriba, bolje tam, kot v avtu. Hodim nazaj v klanec in preklinjam. To so bile še ne slišane stavčne zveze. Usedem se na skalo in brezvoljno gledam v daljavo.

Kar naenkrat pa pod mano vidim rjavo kepo. Pogledam skozi daljnogled in vidim medveda…pa ne me hecat, si mislim. Medo sedi, v prednjih šapah drži kračo košute in jo grizlja. Po vsem, kar se mi je že zgodilo, še medved?

Zberem misli in se v velikem loku spustim nižje proti njemu. Medveda za čas izgubim z vidnega polja, saj se pomikam izza skal. Kar naenkrat pa se pojavi pod mano na travniku in prevrača kamenje. Med iskanjem ličink se mi s počasnim korakom približuje. Jaz sem brez skrbi, saj sem na visoki skali, medo pa majhen. Kakšne dve ali tri leta star, pred kratkim osamosvojen. Počasi se oddaljuje in izgine v gozd. Se lahko še kaj zgodi danes, si mislim?

Vstanem in se odpravim nazaj na vrh. Ozrem se desno in spet neka rjava kepa. Ma kaj? Še en medo številka 2. Isto velik. Dva medveda v 15ih minutah? Jaz se že kar malo nasmehnem sam sebi, saj ne morem verjeti, kaj se dogaja. Tudi ta se baše z ostanki košute, nato pa se odpravi za prvim medvedkom. Tudi tega fotografiram in niti ta me ne opazi. Oba medvedka več kot očitno nista še previdna.

Ko tudi drugi izgine v gozd, si mislim, zdaj pa dovolj za danes, in se odpravim proti domu. Preveč stresnih dogodkov za en popoldan. Ta medvedka na koncu sta bila očitno poslana kot znak sprave za napako na kartici.

Sledi vožnja domov in vizualizacija, kako se bom doma znesel nad spominsko kartico. V garaži sem seveda to realiziral in se takoj počutil boljše 🙂

Šele ko sem se doma usedel in podoživljal dogodke, se mi je posvetilo. V brlogu sem videl mladičke, ki so mi na prvo žogo delovali lisičji, o drugih seveda nisem razmišljal. Ko sem prišel na vrh, je volk pritekel iz smeri brloga, 200m od tam pa je bila zaklana košuta. No? Rešitev uganke se ponuja kar sama. Zelo verjetno sem videl mlade volkce. Mama se je preplašila, pod hribom pa je bil volčji plen. Že pred dnevi sem od lovcev slišal, da se na tem območju zadržuje volčji trop.

Hitro pošljem fotke brloga, plena in ostale dokaze Mihi Kroflu. Tudi on se je nagibal k tej hipotezi. Rekel mi je, da če gre za volkuljo, bo mladiče prestavila na drugo lokacijo. In res. Čez dva dni se vrnem … brlog je prazen. Mladiči prestavljeni na drugo lokacijo. Od plena pa le še ostanki in ogromno muh.

Nikoli nebom 100% vedel ali so bili v brlogu zares mladi volkci, verjetnost je pa velika. Veliko dejavnikov se sklada v celoto, vključno z letnim časom, v katerem volkulja skrbi za mladičke in to, da se v času vzreje mladičev celoten volčji trop zadržuje na ožjem teritoriju v bližini brloga.

Za konec lahko povem, da je bil to najbolj nor dan v mojem življenju, pa čeprav se je vse zgodilo v par urah. Očitno še preveč, oziroma dovolj. Narava vedno znova preseneča in te tudi nagradi, če jo le spoštuješ in preživiš dovolj časa v njej.