23 °C  |   2 m/s  |   sončno

Zadnji junijski dan, končno par dni brez vetra, vse prebijem na isti lokaciji. Dva jutra zapored vidim orla, ki prileti iz gozda in se locjra na skalah obsijanih s soncem, v pol ure ogreje krila in se odpravi lovit na Snežniške planote. Upal sem, da pride tudi tretji dan, vsaj malo bliže, pa ga ni bilo. Počasi se je že začelo sonce dvigovati izza hriba in mislil sem že, da danes nebo nič. Tam sem sedel skoraj 3 ure in nobenega znaka življenja naokoli.

Kar naenkrat nad sabo na skalah zaslišim neko renčanje, nežno, otroško. Ozrem se in vidim kako proti meni radovedno skačejo štiri mlade lisičke in njihova mati.

Pridejo mi na kake 3m bljižine, kot da ni nič, kot da nisem človek. Iz radovednosti si me ogledajo in se malo oddaljijo. Kobacajo se po materi, ona pa renči na njih in jih odganja. Naredim nekaj fotk iz bljižine in si vsa navdušen mislim..ok to je to. Potem pa se je šele zares začelo. Toliko dobrih fotografij še nisem naredil na isti lokaciji z istim motivom.

Hodile so s skale na skalo, najprej mlade, nato pride še mati, pa spet samo mladiček, pa vsi skupaj. Na veliki skali, na kamenju, na travi, povsod. Pravi fotošuting, neverjetno. Toliko fotk, da jih nisem imel nikoli priložnosti vseh objaviti, zato zdaj izkoriščam to priložnost … Te so v ožjem izboru, recimo.

Kmalu jih je mati naterala v gozd, vendar radovednost mladičem še vedno ni dala miru. Sčasom je svetloba postala že kar trda in tudi razmere niso bile več vredu. Ampak nič zato, si mislim, saj imam že napol polno kartico fotk.

Ena najlepših in razburljivih izkušenj, upam da še kdaj.