15 °C  |   6 m/s  |   pretežno jasno

Tudi ta je eden iz med tistih blog prispevkov, ki upravičujejo dejstvo, da sem se odločil za pisanje.

Tekla je prva tretjina avgusta. Napoved je veliko obetala. Na 1500 nmv rahel JZ in pretežno jasno vreme.

S prijateljem se že dlje časa dogovarjava o skupnem fotolovu in danes ga končno realizirava.
Bila sva prezgodnja, zato še nekaj časa počakava v avtu, le toliko, da se malo zdani. S počasnim korakom stopava skozi gozd do odprte planote. Po tleh je vlažno, saj je dan pred tem malce deževalo. Zaenkrat je vse mirno, brez sapice. Kmalu prideva do roba planote in zgodilo se je to, česar sem se najbolj bal. Ko sva prišla na dovolj odprto pobočje, je namreč začelo pošteno pihati. Kljub temu sva nadaljevala proti vzhodni strani planote.

Po dobrih desetih minutah hoje se pred nama pasejo trije mladi jeleni. Naredim par fotografij, a se jeleni preplašijo. Pregledam fotomaterial na aparatu in … problem. Vse fotografije so neostre. To ni mogoče, si mislim. Jeleni so bili blizu in prepričan sem, da je bil fokus na pravem mestu.

Naredim še eno testno fotko, (izostrim kar na kamen) … pogledam … tudi ta neostra. Aha, si rečem. Spet pojav, ki se mu s tujko reče »heat distortion«. Zagotovo ste ga že opazili, ko se denimo poleti vozite po razgretem asvaltu ali ko pogledate čez pokrov vročega motorja na avtomobilu, nekakšno valovanje vročega zraka.

Do tega je prišlo, ker je bila zemlja avgusta razgreta, ponoči pa je zrak malce ohladilo in navlažilo. Tla in skale so še vedno držale višjo temperaturo od ozračja. Skratka, ko temu pridodaš še 500mm objektiv, ki vse skupaj še malo skompresira + veliko razdaljo med mano in objektom, dobiš ogromno »valov« in neostro fotko. Ja, to so situacije, ki niso ravno pomirjujoče. Sam pri sebi si mislim, ah, za danes bo to to, pogoji so res slabi. Nato pa s kolegom v daljavi zagledava gamsa. Bil je kakih 400m zračne linije od naju. »Ok, če sva že tu, pa se vsediva v travo in še malo opazujva,« si rečem. Jaz s fotoaparatom, Matija z daljnogledom. Gams je kakih 5 min nepremično strmel v dolino. Bil je že dolgočasen, zato se odločim, da ga bom raje poskušal malo posneti.

Kar na enkrat pa kolega zašepeta: » Ej, volk je tam«. Sam pri sebi sem si že mislil, ok, ne boš šel več z mano na fotolov. Če mi gre kaj na živce, mi gre to, da se narod dela norca pri takšnih stvareh. Vendar to ni njemu podobno, zato ga vseeno vprašam: » Kaj? Kje?« Pokaže v dolino. Vzamem fotoaparat in skozi iskalo prečesavam pokrajino, a volka ne vidim. Še enkrat ga vprašam: » Si prepričan, da je volk? Kje je?!« Nato pa res. Končno ga opazim. Res ni bil lahko viden. Samo glava in ušesa so kukala iz trave. Pa še barvno je bil povsem zlit z naravo. No, od tega trenutka dalje je šlo zares. Adrenalin naraste, sto misli skozi možgane, pa vseeno moraš ostati tih in miren, saj je lahko le z enim komaj zaznavnim šumom vsega konec.

Najprej naredim par testnih dokumentarnih fotk, da preverim, če je res volk, nato pa začnem razmišljati, kako bi naredil čim boljšo fotko. Takoj se spomnim na gamsa, ki se je med tem že preselil bližje k nama. Če bi dobil v kader oba hkrati, bi bilo noro. Odločim se, da poskusim. Matiji dam znak, da se bom premaknil malce v desno in … akcija. Ta beseda se ne poda ravno k počasnemu in previdnemu gibanju, ki sem ga izvedel za nekaj metrski premik. Čeprav sem se izredno trudil biti čim bolj tih, me je gams opazil. Od takrat dalje ni premaknil očesa z mene.

Čez sekundo že poskušam dobiti oba v kader in … ja, oba sta v »škatlici«. Še malo popravim nastavitve; zaprem zaslonko za več ostrine nato pa ‘piči rafal’. Imel sem že par preverjenih posnetkov, nato pa počakal, če se bo še kaj zanimivega zgodilo.

Volk je kmalu vstal in se odpravil proti meni in gamsu. Kopitar ga ima še vedno pod kontrolo, volku pa se niti ne sanja, da ga troje oči budno opazuje. Ko gams to začuti, preusmeri pozornost name, od takrat naprej gleda samo še mene. Volk se vmes ustavi, še enkrat pregleda pobočje, nato pa brezskrbno odteče naprej in izgine za skalovjem.

V tistem trenutku sem bil v precepu – ali naj vstanem in čez hrib sledim volku, ali naj počakam? Mogoče volk zavoha gamsa in se mu prične približevati iz ozadja. Čeprav stežka, se odločim, da obsedim in čakam. Volka ni bilo več naspregled.

Sčasoma se tudi gams odloči, da mu je dovolj dogajanja za danes in steče v bljižnje grmovje.
Ko se situacija v naravi umiri, me prevzame adrenalin. Hitro grem v menu in pregledam, koliko fotografij bo dejansko uporabnih. Ko se zavem, kakšnemu prizoru sem bil priča, in da mi ga je poleg tega uspelo še ovekovečiti, je veselje nepopisno. Ampak še vedno smo v naravi. Zakričati ravno ne moreš, si pa toliko bolj vesel sam pri sebi. Res neverjeten občutek.

Pogledam še Matijo, oba se smejiva. Kako tudi ne. Od takrat naprej ga kličem »oko sokolovo« .

Polna lepih občutkov se počasi vračava proti avtu. Priča sva bila res enkratnemu prizoru, ki ga verjetno ne bova več doživela.

Kot že velikokrat izrečeno: »Hvala ti narava«.