
Zapisi s terena
Novozapadli sneg
-3 °C | 13 m/s | pretežno oblačno
Ob vsakem novozapadlem snegu si želim biti globoko v Snežniškem gozdu, vendar je zaradi zasneženih cest to zelo težko izvedljivo. Ta dan se mi je zgodaj zjutraj uspelo prebiti nekje do 900 n.m.v. Avto sem pustil ob cesti in se po vlaki podal v gozd. Pričakali so me krasni prizori vzhajajočega sonca ter premikajočih se snežnih oblakov.


Kmalu se par metrov pred mano nekaj preplaši. Vedel sem, da je to trop jelenjadi ali divjih prašičev. Slišati je bilo neverjetno. Kot bi spustil par ogromnih skal, da se kotalijo v dolino. Šumenje listja, lomljenje vej, rušenje kamnov, zelo intenzivni zvoki gozda. Kasneje se je izkazalo, da je le šlo za trop jelenjadi. Izdal me je veter, saj si po svežem snegu načeloma zelo tih. Ko pridem na vrh griča, v daljavi zagledam dva jelena, ki gazita po snegu.
Veter se vedno bolj krepi, sonce pa se vsake toliko pokaže izza oblakov. Z daljnogledom prečesavam dolino, ki se razprostira pod mano, nakar opazim neko črno gmoto, ki se premika po belini. Čeprav sem takoj vedel, da je medved, sem sam pri sebi pomislil: ”Čakaj, ta pa se je malo prehitro zbudil!?” Saj vem, da pri nas medvedi zimsko obdobje preživijo v hibernaciji bolj malo časa, pa vseeno, medved na snegu je le redko viden prizor. Hitro naredim nekaj dokumentarnih fotografij z velike razdalje, medo pa nadaljuje v hitrem koraku. Vsake toliko na svoji poti, skozi grmovje, splaši še kakšno košutko. Ko mi kosmatinec izgine iz vidnega polja, se počasi odpravim proti avtu.




Na poti domov naletim na stopinje volčjega tropa. Par 100m jim sledim ter oprezam za vzorci njihovih iztrebkov ali urina. Vsake toliko ob cesti najdem razrito listje, tudi na ta način markirajo ozemlje, saj imajo med blazinicami na šapah posebne žleze, ki oddajajo vonj.




0 Comments