Ta prispevek je dokaz, da moraš za dobro fotografijo ure, mesece, včasih pa jo narediš na poti domov s službe, v nekaj trenutkih.

Torej…

Vračam se domov z dela. Poletje je. Kmetje pridno pospravljajo seno in polja so polna bal, ( če še ne veste, kanje se zelo rade zadržujejo na njih) . Z avta že na daleč opazim neko črno piko. Odločim se da peljem mimo in se ne ustavljam… S kanjami je tako, avtov so navajene, človeka se bojijo. Če se z avtom pelješ mimo nebo panike, čim pa se ustaviš in spustiš šipo, potem pa sledi alarm- vzlet.

Prestavim v nižjo prestavo in gas domov. Čez minuti omam že fotoaparat v rokah in sem v avtu na poti nazaj. Dobrih 500m pred lokacijo se vstavim, naredim testni posnetek na podobni podlagi kot me čaka kanja in prilagodim nastavitve. Izkoristim obilo svetlobe, torej, nizek ISO, visoka hitrost da bo kanja ostra v letu in malo priprem zaslonko, da bo dovolj globinske ostrine.

Sledi priprava. Da bom bolj okreten si odpnem varnostni pas, spustim šipo, prižgem fotoaparat in počasi peljem naprej. Ujedo že vidim…30km/h, vedno bližje sem. Ko sem vzporedno z njo, pristavim, izostrim in rafal. Uspelo je. Že po dobrih dveh sekundah je vzletela, za hip pristala na tla, preprijela miš, potem pa spet v luft.

Sledi preverjanje kvalitete fotk, oz. Upanje da je sploh kaj uspelo. Naredil sem sekvenco dvajsetih fotografij in skoraj vse so ostre, kar je vrhunsko. Namreč, fotografiranje ptic v letu, je kar zahtevno. Res pa je, da je bilo svetlobe v izobilju, kar malo olajša situacijo.

Ena fotografija je še posebej uspela. Kaže surovo naravo, boj za preživetje. Krožni cikel. Tako kot si je ta miška zjutraj za zajtrk ubila deževnika, je sedaj ona ubita, da bo kanja sita. Kruto ampak naravno.

Ja…danes je bilo kratko ampak intenzivno in uspešno.

Še kot zanimivost.

Na polju se na kvadratni meter gnete tudi do sto tisoč malih glodavcev, njihova povprečna življenska doba pa je štiri mesece in pol. Mišji naraščaj lahko že po dveh tednih spolno dozori in po nadaljnih dveh tednih luč sveta ugleda okoli 10 mladičkov. Recimo, da je v obdobju razmnožeanja na mišji par pet generacij po deset živali. V izjemno plodnih mišjih letih bi tako imeli 100.000 živalic oz 50.000 parov, na kvadratni kilometer, pozneje pa skupaj z naraščajem dva miloijona in pol živali – seveda ne vse hkrati, ker bi večina od njih vmes že poginila zaradi bolezni ali pa bi jih pojedli plenilci. V eni sezoni bi se tako lahko nabralo preko dva miljiona trupelc, katerih skupna teža bi ob povprečni masi 30 gramov znašala celih 75 ton. To ustreza teži 3000 srn. Če vseh trupelc ne poberejo kanje, lisice in mačke, jih še vedno ostane dovolj za druge vrste živali.

Vir: Wohlleben, Peter (2017). Skrivne mreže narave.