24 °C  |   0 m/s  |   jasno

Uf, kako je padal dež. Zemlja ni požirala takšne vodne intenzitete. Za moment sem se moral ustaviti pod drevesno krošnjo, saj brisalci niso uspeli odvajati vode iz stekla. Tokrat sem se odločil za drugačno taktiko in konec naliva bom dočakal kar v gozdu. Prednost tega je, da sem že takoj na licu mesta in ne izgubljam časa z vožnjo.

Kakor je bilo pričakovati, je kmalu pojenjalo. V gozdu se je voda še vedno scejala z drevesnih krošenj, zato sem pohitel na planoto. V hipu so se oblaki razgubili in nebo je bilo kar naenkrat čisto kot solza.

Četudi je že konec septembra, mi je trava še vedno do prsi. Aparat naložim na ramo in nadaljujem pot proti vrhu griča. Ves sem premočen, ampak takih razmer ne gre zamuditi. Na planoti vlada spokojnost. Smrtna tišina, samo kaplje in ptički. Med hojo se ozrem proti vrhu hriba in glej ga zlomka. Izvidnica me že kontrolira. Še malo, pa me bosta prepoznala že po hoji. Gospa in gospod orel. Na skalah sta si sušila krila in me opazovala.

September je bil zelo vetroven, zato je vsak trenutek brez vetra pravi blagoslov. In glede na to, da gre za čas ruka, je ves fokus na jelenjadi.

Pod zadnjico si podložim nahrbtnik in se usedem. Kmalu se prikaže sonce. V razmočeni pokrajini sončni žarki vedno pričarajo čarobne svetlobne efekte.

Po slabe pol ure sedenja z nasprotnega griča pritečeta košuta in tele. Za hip se ustavita in preverita okolico. Čez sekundo iz ozadja prilomasti še mogočen jelen. Košuto hoče zase. Odločen se postavi za njo in ponosno preverja okolico. Oslini si nos, da je vojn bolj precizen. Oba si izkazujeta navidezno ignoranco. Košuta popusti in steče v gozd, jelen pa za njo. Na robu se še enkrat ustavi, pomarkira ozemlje in jo zasleduje naprej. Še dobro uro sem čakal da se vrne, vendar brez uspeha. Najbrž je osvajalski pohod nadaljeval ponoči.

Še zanimivost, tega jelena sem fotografiral tudi lani, točno na tem mestu ob istem času. Upam, da tudi drugo leto…