Zapisi s terena

Par planinskega orla

25.10.2016


6 °C  |   16 m/s  |   rahel dež

UH. Ta dan pa res ni obetal takega vznemirjenja,kot ga je kasneje prinesel.
Deževen oktobrski vikend. Že v dolini doma je vlekel veter, se pravi v hribih piha dosti močneje. Ampak nič zato, si rečem. Če bodo razmere v hribih preslabe, bom pač sedel v avtu in opazoval naravo. In prav tako je bilo. Avto sem ustavil sredi gozdne poti, pod vznožjem hribov, v domovanju planinskega orla. Potihoma sem verjel, da se lahko kakšen prikaže, saj sem ga po dosedanjih izkušnjah najpogosteje vidil v grdem vremenu. Znano je, da se ob spremembah vremena zračne mase premikajo bolj intenzivno, kar tako velikim ujedam seveda ustreza. Orli so odlični jadralci, saj za letanje izrabljajo vetrove in tako prihranijo energijo.

Štiri ure sem sedel v avtu in čez priprto šipo gledal skozi daljnogled. Še vedno je padal dež ob močnem severnem vetru. Vendar nič. Dvakrat me je preletela kanja, to je pa to. Ko je svetloba že pešala, se odločim, da se odpravim proti domu. Peljem se malo naprej in obrnem avto. Pridem nazaj na pot in takoj opazim spremembo na suhem borovcu. Wouuuu! Prva asociacija, ki me je prešinila, je bila: dva črna purana na veji. Seveda sem pri sebi takoj vedel, da gre za par planinskega orla. Kar je najbolj zanimivo in duhovito pri tej zgodbi, je to, da sta oba primerka očitno že dalj časa sedela na veji, ki pa je bila locirana za avtom. Očitno sta se pretihotapila za mano, me gledala v hrbet in si mislila: ”Koji pajo v tem vremenu čaka sredi ničesar?”

Prvič se je zgodilo, da sem imel par planinskega orla tako blizu. Seveda je adrenalin takoj narasel. V glavi se mi je porajal dvom, kako blizu naj grem. Dodaten meter bi lahko pomenil preplah in posledično bi ostal brez ovekovečenih prizorov. Vsake par metrov, ki sem jih naredil, da bi prišel bližje, sem škljocnil nekaj fotk za vsak slučaj. Morda je ta fotka zadnja, morda bo naslednja … Ko pridem do razdalje, za katero si mislim, da je že na meji orlove tolerance, se ustavim in upam, da mi bosta še nekaj časa pozirala. Avto je bil v tej situaciji velika prednost. Ujede so na splošno zelo plašne. Če sem peš, se orel običajno splaši že na par 100 metrov. V tej situaciji pa sta mi pustila na kakšnih 80m. Morda bi se še lahko približal, ampak nisem tvegal. Za kakšnih 20cm sem spustil šipo, počasi dal fotoaparat ven in začel fotografirati. Uspelo je par fotk, kar me je pomirilo. Mislim si, ok, dokumentirano je.

Sedaj pa upam, da se še kaj zgodi. In se je. Začela sta izmenično preletavati, najprej samec, nato samica. Res veličastna bitja. Ko vidiš orla jadrati po zraku, definitivno dobiš nek občutek strahospoštovanja, vsaj jaz. Samica ima skoraj tri metre čez krila, samec občutno manj. Samozavestno se premika po zraku, vse ima pod nadzorom. Blizu ti pusti toliko, kot hoče le on. Kralj neba.

Čez čas sta se preselila še na veliko skalo in me opazovala. Le o čem razmišljata, ko strmita vame, si mislim. Res me zanima. Sčasoma se oba odpravita s skale. Samo en zamah s krili in že ju veter dvigne nad borovce. Razpreta peruti in izkoriščata zunanjo energijo zračnih mas. Ni kaj, energijsko varčno. Ko počasi izgineta na obzorju, mi srce bije od vznemirjenja in odlične izkušnje. Neverjetno. Takšne prizore težko opišeš.

Edini minus v tej zgodbi je šibka svetloba. Posledično sem moral kar dvigniti ISO, kar je prineslo šum na fotke. Ampak ok. Zmagi se ne gleda v zobe. Bo drugič boljše. Za dobro fotografijo se mora res veliko dejavnikov poklopiti. Zato pa so tako redke in cenjene. In prav je tako. Hvala narava, upam da še kdaj.

0 komentarjev

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Share This