25 °C  |   0 m/s  |   rahle padavine

Avgustovski deževen dan. Čas prska-čas ko se srnjad pari. Dež je mimogrede super dodatek na narovoslovni fotografiji in po dežju je po mojih izkušnjah najboljši čas za fotolov. Odprte površine-pašniki, pomenijo za divjad prostor, kjer jim ne bo z listov dreves kapljala voda po telesih, pa tudi hrup, ki ga kapljanje ustvarja, jim povzroča dodatno motenje sluha in stres… Pa še trava je sočna za pašo…

Kar se tiče kulise za fotografijo pa sledeče. Običajno se nad mokro travo ustvarijo meglice, ozračje je kristalno čisto, svetloba se odbija od kapljic in ustvarja posebno vzdušje, barve so kontrastne in čiste. Zame pa v tem primeru pomeni, da sem moker od pasu navzdol. Zalaz za divjadjo pa je lažji, saj so tla mokra in ne šumi ko hodiš, kapljice ki kapljajo z okoliških dreves pa ustvarjajo dodaten hrup, ki ti služi kot kritje.

Skratka, dež pada, vračam se domov in izberem pot čez polja, kjer je velika možnost, da vidim kakšno žival. Opazim srnjaka ki pase kakšnih 30m od roba gozda. Super. Slučajno imam s sabo maskirno obleko in foto opremo. Parkiram 200m naprej, se opremim in naredim plan. Potiho skozi kratek pas gozda. Kapljice, ki kapljajo z dreves, mi dajo zvočno kritje. Prebijem se na rob, srnjak pa še naprej brezskrbno pase. V tistem momentu, ko počepnem in začnem fotografirat, se močno vlije dež. Naredim par fotk, srnjaka zmoti zvok zaklopa in dvigne glavo, vendar me ne prepozna, saj sem dobro zamaskiran. Previdno se mi približa na kakih 10m, nato pa panika. Prepoznal me je in v šprintu izginil v gozd. Seveda brez laježa ni šlo.

Ker me je že pošteno zmočilo, stečem do avta in se odpravim domov.

Včasih čakaš ure in ure pa ni nič, tokrat se je pa zgodilo, da dobiš vse v desetih minutah. Tudi to je čar fotolova.

Popoldan sklenem, da se vrnem. Ko hodim na isto lokacijo, v daljavi vidim srnjaka, ki se podi za srno. Sklepam , da bo še zanimivo, saj je čas prska. Po ovinku se potiho približam, počepnem pod drevo in opazujem. Okolje ni ravno fotogenično zaradi zaraščenosti, zato se odločim, da bom raje malo snemal. Tudi svetloba je že pešala, zato sem sklenil, da se počasi odpravim domov. V tem trenutku pa srnjak začne srno ovohavati. To bo še zanimivo, si mislim. In res…srnjak je naskočil srno in akcija. Naredim par dokumentarnih fotk in ju pustim pri miru, da končata svoje. Šele, ko sem se vrnil domov, sem opazil, da je imel srnjak na glavi zanimivo trofejo, in to kar tri roge. Ja, narava se včasih tudi malo poigra.