Bliža se konec jeseni. Čeprav je jutro zelo vetrovno in mi razmere niso ravno po godu vseeno sprejmem odločitev in se odpravim v snežniške gozdove. Vsak dan šteje, saj je jelenov ruk na vrhuncu. Ko se pripeljem na lokacijo se moj pesimizem potrdi. Krošnje mogočnih bukev se zibajo v sunkih vetra. Nič kaj obetavno. Vseeno se odpravim do prve razgledne točke in preskeniram teren. V daljavi opazim dva jelena ki rukata. Zelo intenziven prizor. A kaj ko je do tam vsaj 15 minut vožnje.

Ker se na trenutni lokaciji ni kaj dosti dogajalo se odlocim poizkusiti. Odhitim do avta in se odpeljem na drugo stran planote. Avto pustim na robu gozda in pot nadaljujem peš. Smer hoje so mi narekovali objekti ki so mi nudili kritje. Cik cak sem se premikal od grma do grma. Kmalu sem bil že čisto blizu, ruk pa se je umiril. Tišina. Na… Sem si rekel. Ta vlak je odpeljal. Vseeno se odločim priti do zadane lokacije.

Kar naenkrat izza skale pride košuta. Ni me opazila, saj je gledala proti rukališču. Upal sem, da je za njo tudi jelen. Res je bil. Košuta je stekla v gozd, jelen pa za njo. Ostal sem brez fotografije, saj se je vse zgodilo prehitro. Bil sem na odprtem brez kritja. V izogib temu, da bi me odkrila, sem odlašal z dvigom aparata in tako zamudil priložnost. Tako ali tako situacija ni bila potencialna priložnost za dobro fotografijo. Nismo bili na istem nivoju, pa še gozdno rastlinje je bilo med nami.

Ko sem se že sprijaznil, da ne bo nič, pa nad vrhom borovca zagledam silhueto vodoravne oblike. Orel! Prva misel.

V nekaj sekundah: aparat, nastavitve in tek proti njemu. Upal sem na njegovo radovednost, da bi namenil še kakšen prelet, preden izgine. In res. Počasi se je dvigoval in krožil nad mano. Bil je kar daleč. Samec. Ta je dosti manjši od svoje ženice.

Kmalu je izginil in vznemirjenja je bilo konec.

V upanju, da se vrne na mesto vzleta se pomaknem na rob planote in v zavetju čakam na še en poljub sreče. Ko se umirim ter malo razgledam okrog sebe, pod mano zagledam rjavo kepo. Gams! Nekaj metrov od mene. Bil sem v maskirni obleki, sedel in v kritju vetra. Gledal me je, vendar me ni prepoznal kot objekt grožnje. Pasel se je naprej in se kmalu pomaknil v gosto rastje. Super!

Naslednji dan se spet vrnem na isto lokacijo. Upal sem predvsem na jelena, saj ima orel ogromen teritorij in ga težko najdeš. Ko prehodim nekaj 100m pridem na že znano mesto. Tokrat ni slišati nobenega jelena. Vsedem se in čakam. Nenadoma pa v senci desno od mene zaznam premik. Ozzrem se in vidim ptico, ki je vzletela z borovca.

Prvi moment jo nisem prepoznal, saj se je dvignila direktno v linijo vzhajajočega sonca. Za trenutek sem podvomil, da je orel, saj ni izgledal dovolj velik, a se je izkazalo da je.

Takoj, ko je pravilno razprl krila, ga je močan severnik dvignil. Planinski orli so odlični jadralci, kar jim sigurno doprinese pri varčevanju z energijo. Namreč toliko kilogramov ni enostavno spraviti od tal. Bil je mladič.

Verjetno sem mu bil zanimiv in ga je radovednost premamila. Planinski orli so izredno plašni in previdni, on pa me je obletaval na vsega 20m. Neverjetno doživetje. Bil sem na skalah nad dolino, mladič pa se je dvigoval in spustil celo pod moj nivo. Krasni občutki. Vse se je dogajalo zelo hitro. Veter je pihal tako močno, da sem komaj obstal na nogah, kaj šele manevriral z aparatom in dolgim objektivom… Vsak dodaten kos opreme je bil zaradi upora v napoto. Fotografiranje je bilo tudi tehnično zahtevno. Ko se je dvignil, so bile za njim temne krošnje dreves, ko se je spustil pa svetle barve kamna in rumene trave. Konstantno sem moral spreminjati nastavitve in ga držati  na “muhi”.

Kmalu je sledila situacija, ki jo doživijo le redki. Kljub temu, da me je nekajkrat preletel in “skeniral” mojo podobo je pristal na skali vsega 30m od mene. Nisem mogel verjeti. Za trenutek sem v šali pomislil: Al je slep al pa sm neviden!? Sproščeno se je oziral okrog ne da bi se zmenil zame. Počepnil sem in naredil sigurno nekaj 10 fotografij. Čas sem imel celo, da sem vmes pogledal kakšne so fotografije, kar je v takih situacijah redkost. 

Ko sem se za sekundo ozrl okrog, če sta kje tudi njegova starša, je izginil. Dvignil sem se in razgledal, vendar ga ni bilo nikjer več. Nič zato si mislim. Imel sem res izjemen privilegij, da sva se srečala tako na blizu.

Hvala za tako izkušnjo in upam da še kdaj.

Lp Rok