13 °C  |   19 m/s  |   oblačno

Ruk gre počasi proti koncu. Moram priznati, da sem že kar malo nestrpen, saj že cel september močno piha. To ima zame dve negativni posledici:

Prva je ta, da mi je v močnem vetru (šumenje krošenj in listja) malce neprijetno hoditi skozi gozd, še posebej v temi ko se vračam, saj so moja čutila omejena. Predvsem sluh, tako moj, kot od potencialnih živali, ki jih ne bi rad presenetil.

Druga pa je ta, da jelenjad običajno v močnem vetru ne izstopa na odprte površine, vsaj v dnevni svetlobi ne. Plus to, da jelenovo oglašanje ne pride tako do izraza, saj veter nosi zvok bolj nekontrolirano.

Zaradi teh dejavnikov sem videl malo jelenjadi, ruk pa se nezadržno bliža koncu. Najbolj pestro je med jeleni seveda ponoči, ko jaz spim.

Tokrat je res močno pihalo, ampak nimamo kaj. A poskusiti je treba. Na terenu sem že takoj po 17. uri, saj vem, da me čaka kar lep kos hoje. Še preden prehodim prvih 200m, v daljavi zagledam jelena, ki ruka. Pokaže se za 20 sekund, zatuli in odhiti nazaj v gozd. Uf… obetaven začetek. Ok. Plan je tak. Poizkusil se bom čim bolj približati, zavedam pa se, da je do njega kaka 2km hoje v klanec. Da ‘crkneš’. Ampak ok, do zahoda je še dve uri, tako da kar počasi na pot. Hodim z zmernim tempom, da se ne preznojim. Saj vemo, kaj pomeni moker hrbet v kombinaciji z vetrom.

Najprej pa presenečenje. Imel sem dober veter, zato me ti dve srnici nista zavohali. Prišel sem jima na par metrov. Žal je visoka trava preprečila boljšo fotko.

Kmalu za tem še druga napeta situacija. Na dobrih 50m opazim košuto, ki pase travo. Spet imam dober veter. Počasi grem proti njej. Če matematično opišem, hodim 1 meter na minuto (1m/min). Čez nekaj časa je med nama še slabih 10m. Dovolj, bližje bi bilo že preblizu za moj objektiv. Ustavim se in čakam da dvigne glavo ter mi nameni pogled. Tako sva bila blizu, da sem lahko štel muhe, ki so letele okoli nje … Potem pa konec, veter se je obrnil. Dobila me je na nos, me začudeno pogledala in odhitela v zavetje gozda. Super izkušnja.

Čez 30min pridem na lokacijo, kjer se je na začetu pokazal jelen. Pihalo je kot noro. Mislim si; ok, za danes je končano. AMPAK! Kjer je veter, je tudi zavetje in v taki situaciji se živali rade zadržujejo prav na tistih zavetrnih območjih. Zakaj? Vprašajte se. Kdaj bolje slišite? Ko med vožnjo pomolite glavo skozi odprto okno, alo ko ste v avtu z zaprtimi okni? Odgovor je jasen. Tam se živali počutijo bolj varne, saj njihova čutila pridejo bolj do izraza.

No, in prav v zavetju pod grebenom sem prišel temu mlademu vilarčku na nekaj metrov.

Enaka situacija je bila s to lepo srnico. Pozorno poglejte njen pogled. Pogled v prazno, krasno.

Na poti domov pa končno jelen. Spet isti kot lani in v prejšnjem prispevku. Ležal je v travi in počival od napornih opravil, ki jih je dolžan opraviti v času ruka. Žal sem tokrat imel veter v hrbet, v njegovi smeri, tako da je hitro izginil.

A kaj se je zgodilo, ko sem bil že skoraj pri avtu? Pokazal se je tisti jelenko, ki sem ga iskal cel popoldan. Toliko, da me podraži.

Ko se je sonce skrilo, je tudi veter pojenjal. Žal pa se je enako zgodilo s svetlobo. Čas je za odhod domov. Jelenko mi je namenil še par »rukov«, nato pa sva odšla vsak svojo pot.