Zapisi s terena

RUK 2019

2.10.2019


11 °C  |   4 m/s  |   pretežno oblačno

Končno smo ga dočakali. Najbrž vsak človek, ki ima rad divjino in živali, ob besedi jesen najprej pomisli na ruk. Z menoj ni nič drugače. Že zdaj, ko ga je konec, razmišljam in delam plane za naslednje leto.

Letošni ruk je bil zame najbolj intenziven in doživet doslej. V gozdu sem preživel ogromno časa in izplačalo se je. Izkusil sem vse faze tega obdobja. Čas, ko so se jeleni še »skrivali« in čakali na začetek; obdobje, ko je hkrati okoli mene rukalo 11 jelenov; in na koncu še dnevi, ko so se mladi jeleni borili le še za ostanke, starim pa se ni dalo več. Glede na to, da se je letos nabralo kar veliko, bom prispevek razdelil na tri poglavja. Priprave, vrhunec in zaključek.

Priprave

To so ponavadi začetki septembra. V dolini se kakšen jelen oglasi že zadnji teden v avgustu, vedar gre za bolj kot ne segrevanje grla. Čeprav sem vedel, da so možnosti za uspeh majhne, sem bil v gozdu že prve dni. Na spregled nobenega jelena, le tropi košut s teleti. Tudi o ruku ne duha ne sluha, redko se je kateri oglasil, pa še to šele, ko se je stemnilo.

Vrhunec

Bolj kot se je mesec prevešal v drugo polovico, večja je bila aktivnost. Pri ruku je veliko odvisno od vremena. Načeloma se največ dogaja, ko je mir, brezvetrje in hlad. Načeloma.  Vreme in pogoji so bili v teh dneh kot nalašč. Bilo je intenzivno. Okrog mene je rukalo tudi 11 jelenov hkrati … Nisi vedel, v katero smer bi se obrnil. Tega dne se je vse poklopilo. V gozdu sem bil do teme, jeleni pa so prihajali vse bliže in bliže. Škoda, da ni prave svetlobe, je pa zvok vseeno uporaben.“

 

AUDIO posnetek 

 

Naslednji dan sem se v gozd odpravil že takoj po kosilu. Bilo je oblačno in brez sapice, na zahodu pa se je počasi jasnilo. Obetal se je lep konec dneva in super svetloba.

Prišel sem na lokacijo in se peš odpravil proti rukališču. Že med hojo nekje v bljižini slišim rukanje. Odlični obeti. Ko pridem do cilja, takoj opazim jelena srednjih let, ki se podi za štirimi košutami.  Med nami je bila kar precejšnja razdalja, zato sem se dokaj sproščeno gibal med drevesi in poskušal priti bližje. Kmalu se je samcu pridružil še enden, pa še eden, pa levo pa desno … z vseh smeri so se začeli oglašati in hoditi proti meni. Tudi košute niso izostajale. Čez dobro uro si nisem upal premakniti nikamor več.  Kamorkoli bi šel, bi me opazili in vsega bi bilo konec. Imel sem dobrih pet kvadratnih metrov maneverskega prostora, pa še to le, ko sem se plazil po kolenih. 

Še kratek video povzetek popoldneva.

Sonce se je vztrajno pomikalo proti zahodu in kmalu je bil že trden mrak. Prisiljen sem bil sprejeti odločitev, da grem proti domu. To je bil res čaroben dan.

Naslednje jutro se odpravim na isto lokacijo. Takoj ko zaprem vrata avtomobila, jih slišim. Bil sem malo pozen, zato se mi je mudilo, predvsem zaradi sonca in »trde svetlobe«. Nebo je bilo namreč brez oblačka. Moj korak je bil hitrejši. Tveganje, da te bo izdal kakšen pok vejice, na katero stopiš, je bilo zato toliko večje. In res. Kmalu preplašim cel trop kušut in mladega jelenkota ki se je »slinil« okrog njih … in tega jutra je bilo hitro vsega konec.

Dan za tem spet jasno vreme. Ponovno sem primoran iskati tistih 15 minut dobre svetlobe, preden se dvigne sonce.

Stopim iz avta. Tokrat ni slišati nobenega. Čudno, si mislim. Spremenim plan in si izberem zahtevnejšo lokacijo. Strma pobočja snežniških planot so mi vzela dobrih 45min hoje. Kmalu zaslišim dogajanje.

 

V majhni dolinici so se borili štirje jeleni. Bilo je zelo napeto. Vrhunec ruka. Trije mladinci in en starejši, močan jelen. Slednji jih je »gonil« gor in dol po planoti. Zelo utrujajoče. Če pomislimo, da to traja slab mesec, se ni čuditi, da nekateri od izčrpanosti ne preživijo zime.

ZAKLJUČEK

 Za zaključek pa še simboličen posnetek utrujenega jelena, ki se še zadnjič brezvoljno oglasi. Na ta prizor sem naletel, ko sem se skoraj v temi vračal proti avtu. Trop jelenjadi se mi je približal na vsega 5m. Potuhnil sem se v visoki travi in opazoval. Slišal sem njihovo pihanje in vohljanje. Res je bilo lepo. Škoda le, da ni bilo več svetlobe.

To je bilo na kratko o letošnjem ruku. Bodite lepo.

Rok

6 komentarjev

  1. Metka Hribar

    Bravo, fenomenalno. Čudoviti posnetki. Hvala, da deliš vse to z nami. Veliko uspeha naprej.

    Odgovori
  2. David Kožman

    Top prispevek Roki…. Bravo!!

    Odgovori
  3. Janez Žalig

    Veliko volje in dela. Čestitke.

    Odgovori

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This