21 °C  |   7 m/s  |   jasno

Končno smo ga dočakali – RUK. Najbolj vznemirljiv čas v gozdu.

V gozd se odpravim že takoj po kosilu. Jasno vreme, šibak veter, ozračje malo motno, ampak bo, v redu razmere. Usedem se v travo in čakam, poslušam. Že zgodaj popoldan slišim jelena, ki ruka na sosednjem pobočju, čez čas pa še enega. Sonce je bilo še previsoko za dobre fotke, zato sklenem, da ne bom še silil tja in raje še malo počakal.

Čez čas pa na lepem iz gozda prikoraka kapitalc, jelen v pravem pomenu besede. Malce umazan od blata, brez strahu, ponosno stopa ob robu gozda in kmalu izgine nazaj v zavetje bukovega sestoja. Jeleni so v času ruka res samozavestni. V kakšnem drugem obdobju jelen sigurno ne bi sredi popoldneva paradiral na odprtem. Naredim par fotk, približam in se čudim mogočnemu rogovju.

Kmalu se mi pridruži kolega, odpraviva se k rukajočim jelenom čez hrib. Po mučni hoji v hrib se priplaziva pod skalo in pokukava čez. Na drugem pobočju lep rukajoč jelen s košutami. Za nami je bilo zahajajoče sonce, ki je jelenjadi svetilo direkt v oči, tako da sva bila vizualno zaščitena, saj jih je slepelo. Pri ruku so vedno problem košute, jaz jim rečem kar izvidnica (kontrola). Jeleni so opiti od testosterona, vsi zmešani … košute pa skrbijo za varnost. Fotkam in snemam – bolj dokumentarno, za dobre fotografije sem predaleč in okolje je preveč zaraščeno. Kar naenkrat me kolega dregne in pokaže za hrbet. Pred očmi je bil neverjetno krasen prizor. Tisti kapitalni jelen, ki sem ga prej fotkal, je prišel čez hrib skozi gozd in se ustavil na skali, za njim pa sončni zahod … Kot grafika iz steklenice Jagermaistra. Počasi nežno dvigujem fotoaparat proti očem, vendar ni uspelo. Jelen se je preplašil in odšel. Razočaranje je bilo veliko, saj je krasna fotka splavala po vodi. A kaj hočemo. Težko je biti pameten v takih momentih, včasih skušaš reagirati hitro, pa žival zbeži. Spet drugič probaš počasi, pa spet zbeži …

Pomembnejše zame je bilo, da sem tisti dan ruk lahko opazoval od blizu, v divjini. Tri jelene, ki se borijo, kdo bo oplodil več košut in s tem širil najmočnejši gen. Zanimivo, kako narava poskrbi za ohranitev vrste. Pravico do parjenja si namreč izborijo le najmočnejši, najvitalnejši samci.