-2 °C  |   0 m/s  |   pretežno oblačno

Na koledarju že skoraj pomladansko jutro, po razmerah pa bolj zimsko. Oblačno vreme in nizke temperature. Odpravil sem se na travnate površine v sosednjo vas. Ciljal sem na srnjad, saj tam kaj drugega redko vidiš, mogoče včasih lisico ali jazbeca. Parkiral sem avto, se opremil in odpravil na polje. Hoja po zamrznjenih tleh je vedno test za živce, saj je vsak korak slišati kot da hodiš v pancarjih po črepinjah. Da se, ampak moraš za vsak korak gledati, kam boš stopil, drugače upanje, da boš kaj videl, hitro konča.

Ko sem prišel na lokacijo, sem 200m stran opazil dve srni in hitro naredil plan, kako priti neopazno čim bližje. Potem pa se je začelo …

Slučajno se ozrem proti cesti in sredi polja, med mano in cesto, vidim psa. Upam, da me ne zavoha in priteče k meni, saj bi to pomenilo konec fotolova. Nato pritečeta k njemu še dva psa, čez par sekund se jim pridružita še dva. Kar naenkrat pet psov na kupu. Mislim si, kdo za vraga ima pet istih psov in jih kar spuščene pusti tekati po polju. Takrat se mi je posvetilo: »To niso psi, to so volkovi!« Isto sekundo pa drugi glas: »Neee, to ni možno … 50m od hiše in ceste volk … kar tako, vsem na očeh.« Naredim testno fotko, približam in res … volkovi! Ampak sam pri sebi še vedno nisem verjel. Vrteli so se v krogu in zmedeno tekli. Upal sem, da proti cesti ne bodo šli, saj so jo verjetno pravkar prečkali, da so prišli sem. Torej je bila edina možna smer njihovega gibanja proti meni.

Izginili so za grmovje, hitro pomislim, kam bi lahko šli, pogledam, kje se grmovje konča in se premaknem na mesto z boljšo vidljivostjo. Začeli so kapljati eden po eden, v zmernem teku, eden za drugim. Bili so dobrih 300m stran in kmalu sem videl kam so namenjeni – naprej proti koncu polja.

Aparat sem snel s stativa in se v teku pognal za njimi. Ravno so izginili za rob njiv, zato sem si to lahko privoščil. Zaradi prometa me niso slišali, videli pa zaradi nižje pozicije. Na koncu njive sem jih pričakal, hitro so me opazili. Za moment so se ustavili, me registrirali in stekli naprej v istem tempu. Brez panike. Vse se je zgodilo v dobrih dveh minutah. Vmes ni bilo časa za preverjanje kvalitete posnetega materiala. Po občutku sem nastavil še sprejemljivo hitrost zaklopa, da bodo fotografije ostre, nato pa je pel rafal.

Kmalu so se približali manjši vaški cesti, jo previdno prečkali in izginili za obzorjem. Po žilah adrenalin. Nato pa trenutek resnice. Grem v galerijo, gledam fotke in upam, da je katera uspela. Sledi olajšanje … nekaj jih je v redu, yes! Razmere niso dopuščale nekih presežkov. Zame je bilo dovolj, da sem ta redek prizor uspel opazovati in fotografirati … no … Če sem iskren ne bi dobro prenesel , če bi bile vse fotke neostre. Presrečen, vznemirjen, vesel, hvaležen in še kaj, se odpravim domov.

Najbolj zanimivo pri tej zgodbi je to, kako te narava vedno znova preseneti. Niti v sanjah ne bi verjel, da dober kilometer od doma, 50m od hiš, srečaš trop volkov. Neverjetno. Hvala ti narava.