3 °C  |   2 m/s  |   jasno

Vrnem se takoj naslednje jutro. S sabo vzamem prijatelja.

Spet močna rosa, mokra obutev in hitro srečanje z parom srnjadi. Gledamo se par sekund, dokler jih ne doseže najin vonj…sledi pobeg v spremstvu srnjakovega laježa. Bil je posebnež. Zakaj? Imel je deformirano rogovje, najbrž posledica udarca med rastjem novih parožkov. En rog je imel gor, drugega dol…zanimivo.

Sledil je pohod v dolino, v upanju, da lajež ni vznemiril drugih prebivalcev gozda. In kmalu sreča … zaslišim rukanje jelena na bližnjem pobočju. Zvok je prihajal iz gostega grmovja. Hitro sem opazil zibanje mladega drevesnega debla. To je znak, da si je jelen »brusil« rogovje. Čez nekaj trenutkov pride na plano, lep jelen je to bil. Ni me opazil zaradi sončnih žarkov, ki so se dvigali nad hribom in tudi zavohati me ni mogel, saj sem bil lociran v dolini pod njim. Naredim par fotk, bolj dokumentarnih.

Že takoj po tem pa me opazi izvidnica. Košuta seveda. Sploh je nisem pričakoval. Bila je na vrhu hriba, samo glavo je molila ven z grmovja. Dovolj, da je opozorila ljubimca. Seveda je to pomenilo konec opazovanja.

Počasi sta se oba umaknila nazaj v zavetje gostega rastja in tako se je tudi zaključil letošnji ruk. Zadnji viden rukajoči jelen na dan 4.10. Upam, da bo naslednja sezona tudi tako vznemirljiva …

Na poti domov pa še postovka in mladenič.